KRIM 1107m

Danes sem bil trikrat na Krimu, je rekel Miha ko smo vsi trije prisopihali na vrh v soboto 29.julija. Kako? Nič mi ni bilo jasno. Ja, prvič, zadnjič, pa nikoli več je bil njegov argument rečen v šali. Hehehehe, nekaj se mu je spet zamerilo.

Najin namen je bil preden odidem iz Lj poštemplat v planinskem dnevniku še ta okoliški hrib in zadnji dan, ko sva že vse spakirala je bil idealen. Najprej sva hotela iti kar iz Iškega vintgarja, pa sva si potem premislila in peljala še malo dlje, tako da nama je do vrha ostala samo še ura hoje. In pametno sva se odločila, saj je pot total brezvezna. Pa oproščam se vsem ljubiteljem Krima, vendar pa naju ni čisto nič zadovoljil. No mogoče obstaja še kakšna lepša pot do gor in seveda manj dolgočasna, vendar je za to zdaj že prepozno. Šele tik pod vrhom se je namreč odprl razgled na okolico in vsaj malo zadostil najinim pričakovanjem. Končno smo prispeli, vsi trije, tudi mali pasji Jon je komaj v tej vročini prisopihal in se v prvi sekundi vrgel tik pred spomenik na Krimu, ki je iz marmoja in zato tudi najbolj hladen.

Krim skazijo tudi vse te nemogoče antene oz oddajniki, ampak recimo, da to še spregledamo. Štempel v knjižico, in še nekaj fotk in smo že šibali spet nazaj. Je treba še do konca spakirat in se peljat v Maribor.