V Škofjo Loko s kolesom na sladoled

Praznik, ki ga je treba izkoristi, sicer za mene je itak vsak dan praznik, ker sem trenutno brezposelna, ampak za kolegico pa ne. In je rekla da gre z mano na kolesarsko turo. Včasih sva velik skupaj kolesarle, še posebej so bila doživetja ko sva se s kolesi mudile po Hrvaškem morju.

Tokrat odločitev, da greva v Škofjo Loko. Za mene že tretjič, ampak Škofja Loka je res lepa in se splača. Šibale, sva dokaj pozno, ob desetih, se je blo treba naspat, kar sva kasnej obžalovale, ker je sonce že krepko pripekalo in vrnile sva se šele ob 16.00. Mislim da ni treba razlagat, da imam zdaj že pravo kolesarsko barvo ala Jure Robič in da mi roke in noge žarijo. Ampak bo za preživet, edino za oko ni ravno lepa scena.

Pa nazaj k turi. Vse do Škofje Loke je šlo gladko, tokrat po drugi poti skozi Pirniče. Center Škofje Loke je res lep in tokrat sva se odločile, da si ogledava še grad. Rinile sva bicikle v hrib proti gradu in jih nosile po stopnicah. Na vrhu sva se malo odpočile in sklenile, da kreneva nazaj po drugi poti. Po eni pač, katerikoli. Kasneje se je to izkazalo za napako, ali pa tudi ne. Zagledale sva namreč makedam in rekle, da probava tam in sva spet rinile v hrib in upale da ga bo kmalu konc. Po nekajminutnem rinjenu opazima, da sva že na Škofjeloškem hirbovju in da se nama sanja ne, kako naprej, da prideva v dolino, cesta se je namreč razcepila v štiri druge. Ampak razgled je bil pa lep in občutek, da si s kolesom tako visoko-božanski. Pa pride mimo stric, ki je izgledal da ima kaj pojma, za kar se je kasneje izkazalo, da ni res. Mene je instinkt vlekel na levo, mogoče zato, ker je cesta na levo šla navzdol, a stric je vztrajal, da morava naravnost, še v hrib proti Lubniku in potem zavijema dol. In sva ga ubogale. Jao jao, napaka poslušat stare dedce. Rinile sva v hrib in se kasneje res spustile iz njega, a prispele točno na tisto točko nazaj, kjer sva srečale strica. Kot v risanki :) Ne moreš verjet, sem mislila da se to da se sučeš v krogu lahko zgodi samo tepcem. :)

Pa probajmo v drugo. V drugo sva izbrale pot, za katero se je odločil šesti čut in prispele naravnost enim počitnikarjem na vikend, ko so ravno dajali čevape na raženj. Mmmmmmmm..... je dišalo, ampak vprašale sva samo za pot. Prijazno so naju vprašali če sva žejne in nama povedali kako najbližje v dolino. In sma šibale na prej, to je blo res pravo gorsko kolesarjenje, ko nisi vedel al se boš pri naslednji korenini obrnil na nos al na levo v prepad. Ampak je šlo in kmalu sva bili na cesti nekje za Škofjo Loko. Še enkrat v mesto, na končni sladoled, kjer se je hladilo že nekje 15 kolesarjev, potem pa proti domu. Na poti sva se ustavile še ob enem vodnjačku, kjer je počival striček, malo poklepetale z njim in ko sva se basale na kolo, so prišli že drugi kolesarji in ustavili ter klepetali z njim naprej in tankali vodo. V Gerečniku pa sva se ustavile ob vodi in namakale noge, nekateri so se celo kopali. Se ne da opisat kaj pomeni namakat utrujene noge v mrzlo vodo, zato se tja nebi spuščala. :)

Še 20km in sva v Ljubljani. Sonce naju je res užgalo, sicer sva pa same krive, da se nisva namazale, zdaj gremo pa jest, da povrnemo energijo.

Še opis poti: Bežigrad-Šiška-Tacen-Pirniče-Medvode-Škofja Loka-Suha-Hosta-Pungert-Gerečnik-Sora-Goričane-Medvode-Medno-
Stanežiče-Gunclje-Šiška-Bežigrad

Še vprašanje dneva: Kaj vse človek doživi v 60km na kolesu in kaj v 60km v avtu?
Za premislek...

Športni pozdrav

Dane sem spet šla mal na kolesarsko turco, moj standard po Lj in sicer: Bežigrad-Šiška-Tacen-Gameljne-Črnuče-Bežigrad,
kar je nekje borih 20km, ampak z vsaj nekaj vzpona.
In vmes sem razmišljala o pozdravih kolesarjev.
V teh dneh sem jih na cesti srečala veliko in če se izrazim
v procentih me je od teh pozdravilo le nekje 30%.
Porazna številka. Hribovski pozdrav tukaj vsekakor prevladuje. Četudi je v hribih bolj naporno pozdravljat, saj srečaš res veliko število ljudi, pa je vseeno ta kultura bolj razvita. Tako pri mladih kot starih. Medtem ko pri kolesarjih pozdravlja bolj starejša generacija, pa seveda tisti, ki so legende po srcu. :)

Na začetku je bilo tudi meni težko, zdaj sem vesela če me kdo pozdravi, to mi da kr nov zagon in tisti občutek, da nekam spadaš. Pripadnost določeni kulturi je zame velikega pomena, kakor tudi večini ljudem. Tisti, ki jim pripadnosti primanjkuje, so ponavadi osebe, ki zaidejo na kiva pota, ali pa svojo pripadnost najdejo prav tam, v tolpah in podobno.

Prvi občutek pripadnosti in moči pozdrava sem jaz doživela pri skavtih. Kljub temu, da sem prišla na tabor, kjer nisem poznala skoraj nikoga, mi je vsak skavtski pozdrav dal vedet, da sem dobrodošla, da sem ena izmed njih in da pripadam. In potem res ni bilo več problem, navezat stikov, skupaj delit hrane in stražit ognja. Ob prvem pozdravu smo bli že skoraj vsi bratje in sestre.

Zakaj se torej nekateri ljudje tako skrivajo? In zakaj je otroke največji problem včasih naučiti pozdravljat. Tudi meni je bil. In še vedno težko rečem lahko noč. Kdo bi vedel zakaj. Po moje predvem vse skupaj izvira iz nesamozavesti, no ok, včasih tudi iz slabe volje. Ampak pozdrav je ključen. Tako pri iskanju prijateljev, kot službe, pri športu ali kjerkoli že.

Pozdravljajte se, predvsem svoje športne somišljenike, ne pozabit mene pozdravit v hribih ali na kolesu, to mi res polepša dan, ko mi pomigneš s čelado :)

Lep pozdrav, Mojsa

ps: na sliki-moj Miha :)

Iz tople postelje k polhom

Danes nisem mogla spat. To se meni redko zgodi. Ob 6.00 zjutraj me je že nekaj metalo iz postelje. Do sedmih sem bluzila po stanovanju in razmišljala kaj naj, v bistvu me je pa vedno bolj vleklo v klet. V kleti namreč je moje kolo :)
V 10 minut sem bila parajt in na poti do kleti razmišljala kam bi se odpeljala.
Pa itak je to bilo v moji zavesti odločeno že včeraj. V Polhov Gradec, kam pa. Ker nisem imela zemljevida sem se bala da mi nebo ratalo ponovit moje priljubljene ture že izpred časa. A ko se pelješ, sproti ugotavljaš, da so detajli ostali v tvojem spominu. Na primer, aha, tole je tale vodnjaček, kjer sem pila vodo, in zdaj sem pri hiši, kjer me je takrat napadel pes, kar pomeni goni mimo kolko se da hitro in če slišiš lajat psa, noge v luft in moli boga, hehehe.
Ob 8.00 mi je zvonilo v žepu majice na hrbtu. Budilka.... Hja, zdaj se spomni me zbudit, a jaz že 17km stran od postelje :)

Do Polhovega Gradca je šlo super, ko so vsi rinili v Ljubljano, sem jaz gonila ven, kar seveda zmanjša možnost da te kdo nabaše od zadaj za vsaj 50%.
Po 30km in nekje 3km iz Polhca več ni blo žive duše. Sama na cesti sem si lahko privoščila, da se vozim mal po levi, mal po desni in mal po sredini. Ko pridem na makedam in v senčko gozda ob potoku sem spet srečna. Tri kilometre se bo ta makedam vil počasi in lagodno v hrib, potem me pa čaka vsaj toliko če ne še več dolg spust, kjer ugotoviš zakaj se je splačalo it 35km ven iz LJ.

Na vrhu hriba-sramota in fuj da sem mogla dat v prvo-si oddahnem in se smejim ob misli, da ziher kak Kekec goni ko tele v ta hrib, po katerem se bom jaz zdaj spustila z nekej 54km na uro :). In ja, srečala sem dva Kekca, ki sta celo mela še dovolj moči, da me pozdravita, a jaz sem bla že skoraj doli, ko sta onadva naslednjič obrnila pedala. Kaj češ, Mojce so pač vedno ble bolj pametne, pa četudi slepe ko kure.

66,5 km in sem doma. Kolo bo treba nujno dat na servis, in kupit novi gel za zic, tale star dela več škode kot koristi, kot bi rekla moja prijateljca Maja "šišula me boli" hehehe.

Zdaj pa spet mal nazaj k polhcem v moji postelji.

Če si car

Ja, če si car je zakon, ni pa zato življenje verjetno nič lepše. Zame je car Jure Robič. Glede na to, da je ponovno zmagal na RAAM-u mu pripada vso moje spoštovanje. In zato sem se lotila brati njegovo knjigo. Moje doživljanje muk, ko sva z cimro s kolesi lazile v največji vročini po Cresu se seveda lahko skrije. Ko se voziš po Ameriki tako izmučen, da imaš že blodnje in si prepričan da se voziš nekje po Sloveniji, potem more biti to že res tista zadnja točka največjega napora. Malokatero človeško telo lahko toliko prenese.

Tudi mene je že nekaj časa kolo "mučilo", ampak vreme letos ni bilo naklonjeno kolesarskim navdušencem. Šele včeraj mi je uspelo odpraviti se na eno vsaj malce daljšo turco. 50km po tem soncu ni sicer bilo napornih in mi je bilo celo žal, da sem se tako hitro vrnila, ampak za začetek je bilo dovolj. Kot pravim, sem včeraj bila v kolesarskem raju, kar pomeni, da more kolesarska tura izpolnjevat naslednje pogoje:

• relativno visoke temperature in lepo vreme
• psihična in fizična pripravljenost in motiviranost
• brez zemljevida kolesariti tja kamor te srce vleče
• dolge vijugaste poti med polji z prečudovitim razgledom na gore pred sabo
• odkrivanje novih krajev in spoznavanje ljudi
  
• in seveda, veter v hrbet :)

No včeraj je tako mene vleklo proti Gorenjski, kot vedno, zato sem šibnila iz LJ proti Tacnu. Vedno sem si želela odkrit, kaj se skriva naprej od kraja Skaručna in včeraj mi je uspelo. Mater sem bila jezna, da nisem te lepote odkrila že prej in ne v zadnjem tednu mojega bivanja v LJ. Ampak ok, bolje pozno kot nikoli. Torej na grobo je bilo nekako tekole: Ljubljana-Tacen-Skaručna-Vodice-Lahovče-Komenda-Moste-Mengeš-Trzin-Ljubljana.
Obvezen postanek v Mengšu, kjer sem si ogledala center tega malega mesteca. Kar lepo, ni kaj, sploh iz kolesa.
Iz Mengša proti Ljubljani skozi Tacen seveda ni bilo več toliko navdušenja. Razmišljanje kam bi še zavila, da se izognem raznim industrijskim conam ni obrodilo sadov in tako sem po treh urah bila ponovno doma. Šit, kaj čem zdaj, vedno se prehitro vrnem. Drugič se bom peljala dokler bodo noge hotele gonit in o povratku ne bom razmišljala. Bom že nekako. Tako pa vedno prehitro pridem nazaj in mi je žal, da nisem podaljšala te kolesarske avanture.

Pa drugič. Tretjič...

Za začetek

Pa za začetek nekaj vrstic o motivu, namenu, in ostalih FBI-jevskih zadevah :) Blog ustvarjen z namenom slediti svojemu življenju tudi v besedi in sliki, za daljše in bolj žive spomine, hkrati pa da zadostim tisti notranji človeški sili, ki vsakega posameznika žene, da za sabo pusti določeno zapuščino za kasnejše rodove. Nekateri to delajo v dnarju, tisti, ki nimamo dnarja, pa v izkušnjah.