Kamniško sedlo 1876m

Spet sobota rezervirana za planine. V mislih sva že nekaj časa imela Kamniško sedlo, zato tudi odločitev ni bila težka. Razmišljala sva sicer po kateri poti bi se podala navzgor, a je odločitev padla kot ponavadi za tisto najbolj obljudeno, tudi zato, da sva spet lahko s sabo vzela Gorskega Jona. Jon se je kot ponavadi že na začetku zagnal v hrib kot da je sodni dan, midva pa sva ob pogledu na tablo, ki napoveduje 3.45 minut hoje začela u izi, da nama nebi česa na koncu pošlo :)

Kar dolgo se je pot vzpenjala po gozdu navzgor in takrat se niti še nisva zavedala, kakšna megla razsaja naokoli. Prvi daljši postanek po nekoliko manjišimi je bil v stari pastirski postojanki na 1415m.

Na Mihatovem obrazu se že pozna, da je počasi že sit gozdne poti in da se mu že malo lušta kamenja, skal itd.








Še malo in prišli smo na plano. Na najino razočaranje je megla krajšala vidljivost na 5m in mimoidoči pohodniki, ki so se že vračali so poročali, da je na koči prav tako megleno in mrzlo. Kako naporna zna bit pot na vrh, kadar pred sabo ne vidiš cilja se je pokazalo z današnjo turo, kakor se tudi pokaže v življenju, ko nimaš ciljev in smisla.













Fukiš vreme, kot se je izrazil Miha, ko poskušava v vsakem slabem najti kaj dobrega. S tem je mislil, da se ti ni treba daleč skrit če bi hotel početi kakšne traparije, ampak jaz sem raje to fukiš vreme izkoristila za bolj umetniško izražanje v fotografiji. Sedaj ko nisva bila toliko obkrožena z razgledi v daljavo,sva postala bolj pozorna na detajle v naravi in nastalo je tole:







Slika koče tokrat žal ne obstaja. Razlog? V bistvu je nisem niti videla dokler nisem stopila skozi vrata, vse ostalo je bilo v megli, kot bi bila napol slepa. Hitro smo zato pomalcali in se začeli spuščati. Še daleč je bilo do avta in tokrat sem bila res vesela, ko sva prispela nazaj v gozd, kjer ni bilo več megle. Kako utrujajoče zna bit življenje kadar ne vidiš več kot 5m pred sabo. Utrujajoče, naporno in dolgočasno. Jah nič, očitno bo treba po razglede se še vrnit ob drugi priliki. Čeprav bo treba še malo počakat, da se mišice spet pocajtajo :)

Salsa Adriatica 2008

Salsa Adriatica, ali največji salsa žur v letu, kot jaz to imenujem, je letos potekal med 22. in 24. avgustom na slovenski obali. Zame že tretjič zaporedoma in vsakič je bilo odlično. Tudi letos, ko je bila ladja še bolj polna in se je še bolj majala :). Priznam, izmatrala me je že četrtkova rueda in petkov žur v Alayi ter še celodnevno plesanje na barki, tako da sem sobotni žur in nedeljski pool party zamudila, saj smo se utrujeni vrnili v Ljubljano počivat. Kljub temu, je bilo super, tudi vreme naklonjeneno, in veliko ljudi željnih plesa in zabave. Letos se nam je pridružila še skupina italijanskih plesalcev, ki je imela še posebej veliko energije, pa seveda tudi Big Brotherjevec Janez ni smel manjkati :) Še ena uspešna večdnevna salsa žurka v organizaciji Športno-plesnega centra BU-BA je torej za nami. Zdaj bo spet trajalo nekaj dni, da pridemo k sebi :) V dokaz na nepozabna doživetja, pa naslednji dokumentirani utrinki. Petkov žur v Alayi

Ker je seveda znano, da imamo ženske več energije kot tipi, se marsikdaj zgodi, da fantje omagajo, ko bi punce še plesale in takrat nastane ta video. Seveda, pa fantje ne morejo dolgo bit pri miru, da nebi udarili kontra in tako malo potolažili svoj potlačen ego hihihi...


Pa še nekaj cukra za ženske. Naš Andrej bi res lahko razmislil o karieri pri Chipendalsih :)


Tako, bilo je salsastično!!!

Rueda grande - Ljubljana 21.avgust 2008

Rueda de Casino ali skupinska salsa vedno bolj prihaja tudi k nam. Sinhrono izvajanje salsa figur navduši vsakega gledalca in osreči vsakega plesalca. Zato ni čudno, da sta BU-BA in Salsoteca prišli do ideje o največji ruedi v Sloveniji. Bil je rekord, čeprav ni šlo za postavljanje rekorda, šlo je za izziv, za zabavo in za poseben plesni dosežek. Seveda tudi jaz nisem smela manjkat :).
122 registriranih plesalcev, kar pomeni 61 parov je po navodilih našega super učitelja Leona odplesalo največjo ruedo v Sloveniji. To ni kar tako, namreč komu je pa še uspelo, da bi 122 ljudi na ukaz počelo točno iste stvari ob točno določenem času. Čestitke torej tudi Leonu, da je tako lepo izvedel to ruedo in seveda vsem nam, ki smo jo odplesali in BU-Bi in Salsoteci za organizacijo. Za vse, ki ste zamudili ta plesni spektakel, pa še kratek video o tem, kako smo se zabavali ob postavljanju Slovenskega plesnega rekorda.

Najin novi dojenček FUJI

No, v bistvu je Mihatov dojenček in moj posvojenček :)
Fuji team pro, ljubezen na prvi pogled in že sva ga morala it iskat v Celje. Šlo je kar nekaj denarja, a zaradi popusta še vedno manj kot je v resnici vreden. Črnobeli lepotec težek okoli 8kg, se je torej ponosno peljal z nama domov v prtljažniku. Ampak treba bo kupit še opremo, zaenkrat pa bodo prav prišla kar nadomestna pedala. Danes je bil moj dan, da sprobam koliko je res vreden. 15km sem dirjala z njim v mesto. Zjutraj ko sem to turo orpavila z svojim Authorjem je bila to kar turca, z Fujijem je kot bi rekel keks. Pri takem kolesu, si ne moreš pomagat, da nebi pritisnil do konca in tako je Miha na prvi ravnini, ko sma midva z Fujijem potegnila ostal kar nekaj 100 metrov zadaj z mojim. Ko sva kolesarila skupaj je on gonil do konca in tudi švical do konca, jaz pa 3x zavrtela, mal počivala, spet 3x zavrtela in spet mal počivala. Uživancija, zdaj vem, zakaj ne morem nikoli zmagat na maratonu. No, saj tudi s Fujime nebi, sam verjetno vsaj nebi bla vedno med zadnjimi deset :) :)

Comtron maraton po Pohorju

Nedelja, 10. avgust. Moj načrt je bil piknik, uživanje na vrtu na zibelki, pa se je sprevrgel v kolesarsko matranje po Pohorju. Novica, da Comtron pripravlja že drugi maraton po Pohorju in da je prijavljenih že preko 1000 kolesarjev je bila mamljiva, kljub pikniku. Miha in prijatelca Mateja sta še posebej želela iti, jaz sem pa imela tisti nek čuden filing, ampak me je po drugi strani tudi vleko in smo šli. Češ, kako hudo pa je lahko na Pohorju.

Jutranja moja slaba volja se je začela ko je Miha zamujal, ker je pozabil naviti uro. Jaz ki sem zmeraj točna in rada že pred štartom tam mi je to malo dvignilo pokrov. Ampak končno se je le prikazal, da sva natovorila še moje kolo na avto in se peljala na Areh kjer se je vse skupaj začelo. Nekateri maherji so na Areh kar odkolesarili, ampak to je za ekstremneže :) Nama se je še poznalo, da ni dolgo odkar sva prišla iz kolesarkega popotovanja.

Štart na srečo ni bil skupen, težko si namreč predstavljam več kot 1000 glavo množico odpedalirat po tisti Pohorski cesti. In ja, štart je bil kar obetaven, mene je sicer še vedno se držala slaba volja, še sploh ker se je Mihu zaluštalo da bi malce potegnil in me je že po 50 metrih pustil zadaj. No tako, pa sem sama, sem si rekla, kljub množici. Spust navzdol po klancu je bil kr nevarnen zaradi gužve pa tudi zaradi makedama, ki je bil razrit, moker in nasploh neprijazen. Šele po 7km spuščanja se je cesta začela viti navzgor proti Klopnemu vrhu. Najin cilj je bil prevozit tadolgi maraton 49km.

Kolesarji so se razredčili in jaz sem zagrizla v hrib lepo počasi, kot znam. 10 km in mene začne premetavat, čutim vsak kamen in čudno se mi zdi vse skupaj. Ustavim, pošlatam zadnjo gumo in seveda gumidefekt. Grrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr, solze v očeh v sekundi 20 in občutek nemoči sredi Pohorja, ko drugi nepoznani kolesarji drvijo mimo mene. Nič druga mi ni preostalo kot da obrnem in se peš napotim nazaj, v mislih pa sem premlevala koliko je sploh 10km za prehodit. Tako zamišljena po poti zgubim še števec. Od jeze kolo postavim ob rob in ga kr odklenjenega in z vso opremo pustim tam in grem peš nazaj v hrib iskat ta smotan števec. Ko hodim navzgor mimo mene vozijo kolesarji eni se derejo naj se umaknim levo, drugi desno, jezna in solzna spet preklinjam vse skupaj in Pohorje in Miha ker me je pustil samo in še brez telefonskega omrežja. Upala, sem, da me ne bodo čakali na vrhu, jaz pa njih spodaj. Števca seveda nisem našla zato se vrnem nazaj po kolo in nazaj proti cilju. Na srečo iz Klopnega vrha poteka pot tudi nazaj in po mojih izračunih nebi smelo biti dolgo, ko bi se mimo moral spet pripeljati Miha. Po poti do Šumika naletim na kolesarja, ki je imel še večjo smolo kot jaz in je padel. Skupaj z enimi piknikaši smo ga z njihovo in mojo prvo pomočjo malce zaflikali skupaj, da je lahko odpeljal do cilja. Tipi, vedno brez prve pomoči, samo da majo čim manj s sabo. A jaz pa lahko vlečem vse zraven. No priznam, tokrat nisem imela orodja za popravilo, ker sem vedela da ga ima Miha.

In pridem do križišča in čakam. Kmalu se pridružita še dva kolesarja, prav tako eden z gumidefektom. Fino, si mislim, defektovci se zbirajo na kup in se mi vsaj malo nasmehne, da nisem edina. Kot ena sramota ta gumidefekt in kriza, ker ti ne bo ratalo končati enega vsranega maraton. Ko se onadva mučita z gumo in jaz še vedno čakam, mimo le pride Miha. Mene je minila volja do vsega in sem rekla samo, da gremo domov, da me briga za vse. Po premisleku Miha le začne popavljati moje kolo in hkrati pomaga še sokolesarju Tomotu. Nekje po pol ure sta obe kolesi zaflikani, zraven pa smo se vsaj vsi štirje malo nasmejali in upali, da ne bomo zadnji na cilju. Krivec za gumidefekt-2mmx2mm tanke glažovine. Jebe.... pa to na Pohorju, svašta!

Miha in Tomo pri popravilu koles-skupaj nam je uspelo :)

In smo šli. Meni je torej dolga trasa ušla, sem pa zato nardila manjšo 31km dolgo in je bilo tudi vredu. In do cilja je blo še daleč, daleč. Vmes me je zeblo, blato špricalo po riti, tišala sem v hrib na delih kjer cesta sploh ni bila več podobna makedamu ampak hudourniški strugi z ostrim kamenjem. Ob dveh je bil konec cilja in ravno do dveh sva prilezla spet na Areh. Mihatov gleženj tudi še kaže znake poškodbe, tako da nama ta maraton res ni bil pisan na kožo. Še eno potrdilo torej, da sva cestna kolesarja in ne gorska. Hribi so za hodit ne s kolesom gor za lazit!!!:)

Po malci na Arehu in počitku sva spremljala še prireditev, žrebanje nagrad-spet nisva nič dobila :( in našel naju je tudi novi kolesarski prijatelj Tomo, kateremu je Miha pomagal pri popravilu gume. Hvaležen da sma mu pomagala, da je lahko tudi on končal maraton je kot je obljubil plačal pijačo. Hvala Tomo in javi se nama kaj, da gremo drugič še kakšno turco skupaj-seveda po cesti :)Lepi razgledi iz Pohorja

Konec dober, vse dobro, tudi moja slaba volja in jeza sta minili, Miha se kljub temu, da me včasih kje pusti vedno vrne kot princ na belem konju in reši mene, sebe in še koga zraven.

Po maratonu je blo obvezno treba zalegnit in se malo stisnit od Pohorskega mraza, seveda je pa kljub vsemu eno doživetje tega poletja spet za nama.

Največja zanimivost maratona pa je sigurno bila najstarejša kolesarka Marija stara nekje okol 80 let, s svojim kolesom iz leta 1947. Letošnje leto je v treh tednih že prekolesarila Švedsko in Dansko. Jaz je na maratonu sicer nisem vidla, tud njenega kolesa ne, ampak vsaka čast, upam da bom jaz pr osemdesetih tudi še vedno kolesu in ne vozičku.

Množica kolesarjev na malci in poležavanje na travi
Točke maratona: Areh-Šumik-Klopni vrh-Šumik-Osankarica-Trije Kralji-Areh
Število udeležencev: 1472

Kolesarsko potepanje-5.DAN

Prejšnji dan, ko sva po vseh teh kilometrih komaj le prispela do morja, sva rekla, da se kolesa vsaj danes do večer ne dotakneva. Pa jih nisva mogla pustit pri miru.
Raztovorila sva jih in vsesti se nanje brez prtljage je bil spet fenomenalen občutek. Pot naju je peljala iz Seče, proti Piranu, na ogled in kopanje. Voda je v Piranu bila sicer lepša, a še vedno malce travnata. Bilo je vseeno super, še sploh, da se pocelijo vse rane. Mene so namreč prejšnji dan že krepko izdajala zapestja in vrat me je pekel ko hudič od monotone nenaravne drže, Miha pa je čutil še posebej svojo rit in pa še vedno gleženj. Kot sem že neštetokrat ugotovila, na takšnih turah te bodo nazadnje izdale noge. Vse ostalo pride prej, kolena, vrat, križ, dlani, zapestja... Noge bi še vedno nesle, še 100km če je treba, ampak izdajo te drugi deli telesa. Vedno se vsi še ne toliko izkušeni kolesarji bojijo, da bodo na dolge proge omagali. Pomota. Če ima nekdo vsaj neka kondicije, bo na dolžino trpelo vse kaj druga.
No, čutila sva tudi mišice na nogah, ampak ne toliko kot vse ostalo. Pekoč vrat in pa rit sta zagotovo hujša kot nekaj muskelfiberja.

Na začetku sem se bala, kako se bova ujela tudi v ritmu, vsak ima namreč svoj ritem kolesarjenja, kot tudi svoj ritem hoje. Miha je namreč bil malo boljše opremljen, tanjše gume, spd pedala, lažje kolo, pa verjetno tudi več kondicije. Ampak se je izšlo, kot sem napisala že prej, je on mene šibal v hrib, jaz pa sem njega ujela po klancu navzdol in sva bila spet skupaj. Po ravnem nama je obema itak letelo. Je pa res, da je potrebno veliko popuščanja drug drugemu. Ko bi jaz še kolesarila in si ogledala še kaj, je Miha zarad vročine in dehidracije bil že tečen in sem mogla popustiti. Včasih pa sem jaz že komaj v prvi delala klanec in je on moral svoj tempo zmanjšati da med nama nebi bilo preveč razlike.
Tukaj se pokaže kako pomembno je na take vrste "dopusta" jemati nekoga, za katerega veš, da se bosta ne glede na razlike vseeno lahko uskladila in drug drugemu kdaj popustila. Tokrat se ni bilo mogoče podati kam po svoje ali se iti mulit v hotel, treba se je bilo zmenit in it naprej po začrtani poti.

Najin zadnji dan, po Piranu sva se ustavila v Portorožu v mehiški na kosilu, potem pa se vrnila domov spakirat in spet nazaj na kolesa proti Kopru na vlak za Maribor.
Slovo od morja v Kopru pred odhodom na vlak

Peturne vožnje z vlakom se nobeden od naju ni veselil, včasih bi bilo skoraj bolje it domov nazaj s kolesom kot na vlak, ampak ne danes :) Jaz sem večino poti prespala, ker sem vedela, da se mi bo drugače zmešalo, Miha pa pravi da je gledal v luft in štel postaje :)

Ob 1.16 vlak prispe v MB kjer je opazit znake dežja. Nama je vreme vseh 5 dni bilo res naklonjeno, ušla sva vsakemu dežu in tudi sonce bi naju lahko peklo še veliko bolj kot naju je. Res super vreme za na kolo, hvalabogu.
Tudi s kolesi nisva imela nekih večjih problemov, meni se je le nekje odvil vijak na prtljažniku, kar sva takoj popravila, tura pa je šla skozi brez gumidefekta.

Konec torej najine kolesarske avanture, zdaj je treba predelat vse v mislih, fotografijah, kaj vse sva doživela teh 5 dni, česar ni malo. Danes sva prekolesarila 40 km, kar je lep zaljuček.
V mislih pa plan že za naslednjo turo, ampak šele čez čas, ko se riti in vse ostalo pocajta :).
Bilo je lepo, še lepše nam bo :)


Še statistika poti celotne ture:

• skupno prevoženo: 327 km
• povprečna hitrost: 16.26 km/h
• maksimalna hitrost: 64,80 km/h
• celoten čas vožnje brez postankov: 19 ur 30 minut
• vlak Koper-Maribor: 17€ -vključena cena za kolo 2,69€
  

Kolesarsko potepanje-4.DAN

Ker naju je kraška vročina prejšnji dan v celoti zdelala, sva se odločila, da kreneva še bolj zgodaj kot običajno. Z prijaznim dekletom, ki dela v youth hostlu sva se zmenila, da nama zajtrk nastavi kar v hladilnik, saj bova midva krenila, preden bo ona sploh prišla. Ko so torej še vsi gostje hostla spali, sva midva že južnala v kuhinji in ob 6.15 že krenila na pot. Tokrat pa zares proti morju.

Kraško jutro je res nekaj posebnega. Še vedno se je cesta sicer vila gor in dol, gor in dol, levo in desno, pa spet gor in dol, a namesto avtomobilov in ljudi sva na cesti srečala srno, lisico, krave, koze in še kaj. In čez planjave in travnike je začelo rahlo sijati sonce. Nebeško, kako lepo je sedeti na kolesu in po prazni cesti v tišini goniti.
Malo naprej od Sežane sva nameravala obiskati jamo Vilenico, pa bi morala na ogled čakati še 2 ure, kar si nisva mogla privoščiti, saj sva vedela, da je do morja še daleč.
Kdor je namreč rekel, da proti morju samo leti navzdol, verjetno še nikoli ni šel na morje s kolesom. Do Kozine sva se namreč pošteno namatral, tam naju je čakam en daljši spust, potem pa spet matranje do Črnega Kala.

Črni Kal je bil posebno doživetje za mene, ker je tvoj trud poplačan maximalno, saj te nagradi z doooooolgim spustom in hkrati z prelepim razgledom. Ker je bila cesta prazna je bilo še toliko bolje. Miha je sicer bil malce razočaran, je mislim, da ga bo kolo neslo hitreje, pa naju je veter vlekel nazaj gor namesto, da bi pihal v hrbet. Ampak meni je bilo lepo.

Na tej turi sva tudi postavila svojo maximalno hitrost in sicer jaz 64.80, kar je za nabasano kolo kar veliko, Miha pa malce manj. V bistvu je bila celotna tura takšna, da je Miha mene šibal po klancih navzgor, jaz pa njega po klancu navzdol. V bistvu sva se kar ujela :)
Kratek video o prehitevanju Miha na klancu. Sicer se strmina klanca ne vidi kot običajno, se pa sliši v mojem sopihanju. Ampak uspelo pa mi je :)

Prihod v Koper in na srečo je Miha opazil znak za Parenzzano, jaz sem se namreč odpeljala kar naprej in ga spregledala. Prvič sva se peljala po njej in se spraševala kaj nama bo prinesla.

Padec na klopco v Kopru po res vroči in naporni turi.






Hmmmmm...... Sem mislila, da prideš do tunela, se pelješ skozi, prideš do drugega, se pelješ skozi in si že v Portorožu. Pomota!!! V bistvu je nekako tako. Se pelješ daleč, daleč, v hrib in še enkrat v hrib, po vijugasti ozki cestici, vmes po nekaj makedama, se povzpneš nad Izolo in šele nato prideš do tunela, potem te čaka dolg vijugast spust in še malo navzgor in potem pride drug tunel. Tudi od Kopra do Portoroža oz .Seče kamor sva bila midva namenjena torej ni blizu. A nama je tudi danes uspelo.

Parenzzana tunel v katerem je treba biti previden zaradi možnosti zdrsa

Na morju pred vikendom sva bila ob 13.30. Prva stvar, ki sva jo naredila, vklopila klimo in šla zalegnit. Fajn naju je sparilo sonce po rokah in nogah, spet bo to prava kolesarska barva kljub podlagi.

Kar odneslo naju je v spanec, jedla in se šla kopat ter vse ostalo sva šele proti večeru, posteljo pa padla že ob 21.00 in spala dolgih 11 ur do naslednjega dne in še bi lahko, če naju nebi že vse bolelo. Nad vodo pa sva bila totalno razočarana, po kopanju v Nadiži in Bohinju se nama je zdela kot topla župa z rezanci, to pa zato, ker je v njej plavalo na tone trave in je vse skupaj bilo katastrofa. Zdaj sva razumela zakaj Jasna, ki ima 5 minut do čiste mrzle Idrijce ne potrebuje morja in takrat bi takoj zamenjala, če bi se dalo.

Statistika poti: Pliskovica na Krasu-Seča

• prevoženih 88,75km
• čas vožnje 5,15 ur
• cena za preničišče youth hostel Pliskovica: od 12€ do 18€ plus taksa
  

Kolesarsko potepanje-3.DAN

Uh tretji dan. Za prevozit kar nekaj kilometrov, Miha pa z zvitim gležnjem. Prvih 5 kilometrov do postaje bo vse pokazalo, zato sva vseeno spakirala, se zahvalila Jasni in ob 7.00 ponovno bila na kolesu proti Mostu na Soči. Jaz sem se že sprijaznila, da se bova od tukaj vrnila nazaj, Miha pa je pred železniško sklenil, da bova nadaljevala po planu. Kljub kilometrini, ga gleženj na kolesu ne boli, le pri hoji in zato sva šla. Bova že nekako, še zmeraj sva. In tako sva našla novo voljo in šibala proti Novi Gorici. Jupiiiiiiiiiiiiiiiiiii, on the road again!!!!!!!!!!!!!!!

Most na Soči v jutranjem soncu

ob 8.15 na vrhu klanca proti NG je potekala rave zabava, najverjetneje še iz drugega dne, saj jih je nekaj že spalo, nekaj pa še vedno divje plesalo, rave pa je nabijal čez celo dolino navsezgodaj zjutraj. Zanimivo, ampak ne dovolj, da bi se ustavila. In potem je samo letelo in letelo in letelo. Navzdol, pa tudi malo navzgor vse do mesteca Kanal, kjer poteka prvenstvo skokov iz mosta.
Naredila sva nekaj fotk in spet na kolo.

Kanal, kjer poteka svetovno prvenstvo v skokih. Nekateri pogumneži pa se prav tako kopajo v mrzli Soči.











Naslednja postaja je bila Solkan in Solkanski most.
Sem že upala, da bom srečala par tistik, ki se vržejo iz njega v globino, pa žal ni bilo nikogar. Skok iz mostu je tudi moja želja v bodoče, zato se bo tja treba še vrnit. :)
Po 43km sva bila v Novi Gorici na najinem daljšem postanku. Dva smrkavca sta nama pokazala klopce, kjer sva vrgla na plan hrano, ki sva jo nakupila v Evrospinu in jedla. Vmes sem poklicala še Blaža, bivšega cimra iz študenta, stanujočega v NG, pa je ravno takrat kolesaril nekje v hribih okoli NG in naju označil za pacienta, ker ga nisva prej javila, da bi naju pričakal doma. Saj sva res pacienta, hehe, še posebej Miha, ampak zjutraj nisva vedela niti v katero smer bova zavila, zato nisva hotela dajati obljub. Pa drugič Blaž, izkazalo se je namreč, da nama je Nova Gorica zelo všeč, še sploh ker se vidi, da imate zelo urejene kolesarske steze in okolico nasploh.

Malo preveč sva se napokala in napila, zato je bilo gonit naprej kar malce problem, ampak sčasoma je spet zalaufalo. Meni se je namreč mudilo proti Krasu. V Novi Gorici, pa se ni menjala le pokrajina iz Gorenjske v Primorsko, ampak tudi luft. Midva, ki sva dva dni dihala mrzel zrak Soče in ostalih rek, sva od tod dalje komaj dihala, saj je Primorska vročina butnila v naju kot atomska bomba. In temu primerno se je zmanjšal tudi najin tempo in povečal švic.

Da malo pozabiva na vročino, sva po poti narabutala nekaj breskev v vasi Prvačina, saj so naju nasadi breskev in grozdja spremljali kar nekaj kilometrov. Hlače so se nama tresle od straha, saj je domačinov mrgolelo naokoli, midva pa sredi dneva obirala breskve, ampak adrenalin, to je tisto kar nama je dalo spet zaleta.

Na koncu se je izkazalo, da sva to najbolj potrebovala, nekaj kilometrov pred kraškim mestecem Štanjelom, sva v hrib kot bi se izrazil Miha, namreč "jebala ježa"... In ja, kdo bi si mislil, da nama bo Kras dal več vetra kot Gorenjska. Saj nama ni bilo jasno ali je to zaradi vročine, asvalta ali najine utrujenosti, šlo ni namreč nikamor. In tako sva v prvi z polžjim tempom delala ta nekaj kilometerski klanec na Štanjel. Jaz sem potiho upala, da se bo izplačalo, saj je Miha že penil zraven kje ga gonim in prihod na vrh je bil res revolucija. Še bolj pa trgovinica z hladno pijačo, saj se nama je preostala po poti spremenila v čajček.

Štanjel, kaj naj rečem. Čudovito, kraj za sprehajat, skrivat, sanjarit na Ferrarijevem vrtu, uživat ob razgledu na bližnje gorovje, šetkat v drevoredu in jesti pršut in pa najboljši sladoled na vrtu. Za tukaj se poročit in še marsikaj. Meni se je res dopadlo, Mihata pa je gleženj preveč že zdelal kakor tudi vročina in še najine poti ni bilo konca. Ampak sem se bova še vrnila, zagotovo.

Štanjel

Ferrarijev vrt

Prelepi razgledi iz Štanjela

Še zadnji kilometri proti Pliskovici, prav tako simpatični kraški vasici, kjer je današnje najino prenočišče. Super urejen youth hostel, pravo kraško vzdušje in prijazni ljudje, vsa čast lastnikom, saj še v boljšem hostlu nisem bila in se vidi da skrbijo za kraško vzdušje.






Hostel na stari kraški domačiji










Kraške uličice so res lepe, predvsem pa v teh vaseh vlada mir in tišina, lepo za dopust za živet pa verjetno malce težje in predvsem samotno.


Tole še zdaj napišem, potem pa šibam pod tuš in na večerni sprehod skozi kamnite uličice.
In jutri? Jah, jutri pa na morjeeeee.....
In potem še najin zaključek, z vlakom v Maribor.

Statistika poti: Most na Soči-Pliskovica na Krasu

• prevoženo: 86km
  

Kolesarsko potepanje-2.DAN

Drugi dan. Noč je za naju minila, kot bi rekel keks :). In zbudila sva se v megleno in rosno Bohinjsko jutro. Na hitro spakirala in že gonila proti Bohinjski Bistrici. Zaradi megle sva komaj kaj videla pred sabo, od rose mi je teklo od čelade in očala so se mi rosila da bi skoraj rabila brisalce.

Ko sva prispela v Bohinjsko železniško postajo, nama je že starejši kolesar priskočil na pomoč in naju usmeril do vagona, kjer sva naložila kolesa. Nekaj minut za nama so se z avtom pripeljali še Mihatovi starši, da se še poslovijo in pa malo na izlet. Pomahava in se že peljeva.


Na avtovlaku proti Mostu na Soči

Jaz sem se veselila čudovitih razgledov pa sem se uštela saj je pot do Podbele potekala samo čez črn tunel. Z nama je potovalo še 5 kolesarjev, štirje tujci, midva in ta starejši kolesar ki je šel gonit v hribe. Vsi so izstopili v Podbeli, midva pa sva se peljala naprej do Mosta na Soči. V Mostu na Soči naju je že čakalo sonce in hitro sva se raztovorila in že peljala proti vasi Slap ob Idrijci, kjer naju je čakala moja bivša cimra in prijateljica Jasna, ki je tam doma.
Najine noge so še čutile posledice od včerajšnjega dne, zato sva za ta dan stvari malo podredila razmeram. Namesto s kolesom smo se do Nadiže peljali z avtom in vmes obiskali še korita Soče. S kolesom smo obiskali le Ciril Kosmačevo domačijo in kopališče ob Idrijci, kjer se Jasna ponavadi namaka. In res lepo je tam pri njih.


V pričakovanju Jasne







Kosmačeva domačija

Jasna in Miha na potepanju po kraju Slap ob Idrijci

Idrijca in lokalno kopališče

Nadiža je prav tako pravo doživetje v poletju, saj je kristalno čista in ravno dovolj hladna, da se v njej ohladiš in hkrati ne zmrzneš. To je bil res višek dneva, kopanje in sončenje na plažah te primorske reke.

Nadiža

Po kopanju smo se odpravili v korita Soče, ki so tudi zanimiva in prijetno hladna. Na okencu za vstopnino smo se zbarantali, da je vsem trem dala študentsko karto :) Korita Soče so res lepa in v vročem dnevu prava ohladitev, škoda je, da je Soča premrzla za kopanje, v koritih pa najdemo tudi izvir termalne vode.













Vendar pa nesreča nikoli ne počiva in Miha je nekje nerodno stopil in si rahlo zvil levi gleženj. Najino kolesarjenje naslednji dan je od takrat naprej bilo le še vprašaj. Vrnili smo se domov na večerjo in počitek, hkrati pa razmišljali kaj vse lahko naredimo če gleženj naslednji dan ne bo vredu.



V najslabšem primeru je bil najin plan vrnitev na Bohinj z avtovlakom in potem z vlakom nazaj v Ljubljano in Maribor. Tega si seveda nisva želela, saj sva že predaleč prišla in bi bilo škoda. Druga varianta malce boljša je bila prosit sprevodnika na naju spusti na vlak za Sežano in potem nekako le prideva do morja in tam počivava naslednje tri dni. Ker se je bilo težko odločiti, sploh pa nemogoče, smo šli vsi skupaj spat in sklenili, da bo odločitev padla naslednje jutro.

Kljub vsem pripravam torej, se na takih potovanjih vedno lahko zgodi kaj nepredvidljivega, takrat pa je pomembno, da ne obupaš in pač nardiš kar je najboljše, pa čeprav se je treba odpovedat preostanku dopusta.

Statistika poti: Bohinj-Most na Soči

• prevoženo: 20km
• avtovlak Bohinjska Bistrica-Most na Soči: 4€
• cena za preničitev v apartmajih Bohinja: od 12,50€ naprej