Bohinj

Bohinj si v najinem blogu zagotovo zasluži posebno mesto. Veliko lepih trenutkov sva že preživela tam in tudi zagotovo jih še veliko bova. Zaenkrat med priljubljenostjo slovenskih krajev zagotovo prevladuje. Letošnji prvi maj je bil res super dopust z nekaj planinarjenja, lansko leto pa sva tam kolesarila. S kolesom pa se tja odpravljava ponovno zelo kmalu, ko bova na najini kolesarski odpravi. Več o naslednjem podvigu torej drugič, tokrat pa nekaj utrinkov iz Bohinja ujetega v moj fotič.Bohinjsko jezero iz razgledne točke pod Vogarjem

Tudi s kanujem se da po tem velikem jezeru
Pod Vogarjem je za jadralne navdušence pravi raj za odskok
Razgled na Boinjsko jezero in Bohinjske gore iz Stare Fužine, kjer se ponavadi udomačiva
Bohinjsko jutri iz najinega balkona, kjer tudi megla doda svoj čar
Še ena popotniška iz poti na Vogar tik pred začetkom
Jezero je tudi pravi raj za kopalce, saj je voda kristalno čista, pa tudi ne tako hladna

Borovničev sladoled

Za vse, ki imate doma borovnice, ameriške ali kake druge in vam je hkrati še vroče, predlagam naslednjo rešitev:domač borovničev sladoled.....mmmmmmmmm.... njama :)

Za sladoled rabiš:

• 2 jogurtna lončka navadnega jogurta
• 1 jogurtni lonček kisle smetane
• 2 jogurtna lončka borovnic
• 2 jogurtna lončka sladkorja-lahko tudi manj, ker je kr precej sladek drugače

Borovnice z paličnim mešalnikom zmiksamo skupaj s sladkorjem, dodamo jogurte in kislo smetano in še malo zmešamo, potem pa hitro v skrinjo. Če je sladoled v večjem loncu se kr nekaj časa strjuje, zato če ga hočete na hitro, ga je treba najprej dat v majhne lončke in zmrznit. Drugače je najbolje če zmrzuje čez noč.

Pa dober tek, kdor bi rad probal, ga je pri nas še nekaj ostalo :)

Na Pohorje

Na Pohorje z gondolo zna biti tudi lep nedeljski izlet. Še nekaj ur hoje zraven in sončno vreme, pa imaš krasen oddih. Spet smo se odpravili mi trije torej na pohajkovanje. Tokrat na Pohorje, ker imam še nekaj kart za gondolo in poštemplat dve planinski koči. Kdor se še ni peljal z gondolo gor se definitivno mora, saj je razgled res lep, peš pot na Pohorje pa vsaj meni malce dolgočasna.

Pristanek na Belviju, kjer se je razcvetel že pravi turizem. Če sem jaz prav pogledala lahko že za 20€ dobite povratno vozovnico za gondolo, kosilo na Belviju in kopanje v bazenu. Pri Belviju torej štartamo in od tam do Mariborske koče je le kakšne pol ure hoda, tako da smo se lahko že skoraj na začetku malo odpočili.

Mariborska koča je zame ena najlepših izmed Pohorskih koč, čeprav se ne more pohvaliti z razgledom, ker ga praktično ni. Je pa prijazna do otrok, saj imajo dosti igral, pa še hitro dostopna in predvsem luštna.


Pot to Ruške koče na Arehu, pa se kar vleče, uro hoda po makedamu postane hitro dolgočasnih. In če se vlečeš še kot mi, ko je treba med potjo še zabavati Jona, jest borovnice in opazovat mravlje, potem že ura kar nanese.





Najprej nas pred Ruško kočo pozdravi akomulacijski ribnik. Gibanje seveda omejeno, jaz pa že modrujem, zakaj zaboga ne morjo iz tega naredit kopališča. Kako bi bilo fajn zdaj malo zaplavat.....

Pred Ruško kočo stoji tudi lepa cerkvica po kateri si večina ljudi sploh zapomni Areh. Koča namreč ni nič kaj posebnega, predvsem pa je preveč polna tistih turistov, ki se na Areh zapeljejo z avtom na bogato kosilo v koči. Mislim, da sva z Mihatom v nedeljo bila edina, ki sva do tja pripešačila in požela nekaj čudnih pogledov tistih, ki so tja prišli v nedeljski opravi in z svojo limuzino. Tudi posedla sva stran od njih in jedla pretežno le jabolka in sadne rezine iz nahrbtnika, privoščila sva si le lučko, ki je bila dobraaaaaaaaa... In bilo je treba šibat nazaj, spet več kot uro hoda in na gondolo ter domov.

Surfanje v gramozni jami

Če ti ne moreš na morje, pride morje k tebi… Ali kako že gre to? No mi smo šli na sosednjo morje imenovano gramozna jama Hoče, par km od moje bajte. Pred leti se je tukaj utopilo kar nekaj ljudi in jama se tega imiđa kar ne more znebiti. Zakaj so se utopili? Zagovorniki jame pravijo, da niso znali plavat, drugi, ki se jame še vedno malo bojimo imamo razlago, da obstajajo podvodni vrtinci, ki te potegnejo vase. Kakorkoli, želja po vodi je bila prevelika, mene je mamilo plavanje, Miha in njegovega brata pa surf. Vzeli smo še morskega psa Jona, ki je danes prvič splaval svojih 10 metrov in dosegel rekord v prostem plavanju. Potem je spoznal, da zna plavat ker je pes in udaril še nekaj 10 metrskih razdalj. Bravo Jon naša mala žaba . Poleg vsega tega je Jon tudi edini ki najdlje drži ravnotežje na surfu.

Gramozna jama Hoče

Mihatovih 5 minut na srfu, oz bolje 5 sekund :)

In padec v vodo že n..tič. Ampak jaz se ne mislim nič norca preveč delat, ker sama na surf nisem niti upala stopit. Režim pa se drugim vseen lahko a ne? hihihi




Miha, Jon na surfu in jaz na fake morju.






Še pospravimo in gremo. Kr nekaj dela je s temle pospravljanjem, ampak baje se splača. Mogoče pa probam drugič...

Omara Portuondo - festival Lent

Jao bože, kaj dela kubanska muzika :) Meni vsaj. Tokrat sem mela srečo, da lahko grem spet na kakšen koncert kubanske muzke, čeprav so takšni koncerti po eni strani zame bolj mučenje kot užitek, saj je blo treba spet sedet in salseroti smo lahko le cedili sline ob tej izjemni ženski, ki je prišla na oder v šlapah in tisti viseči tuniki okol sebe, oz. kar pač to že je. Samo kubanski pevci in podobni etno izvajalci lahko pridejo na oder v šlapah in se jim noben ne smeji. Zamislite si prit tako recimo Sašo Lendero, hehehe.

Kakorkoli, koncert je bil na nivoju itak, poleg izjemnega glasu in energije Omare so bili njeni glasbenik res geniji, ki jih redko srečaš na odrih... V lušte vsem, ki ste zamudili njen koncert, ki je tako lepo zaključil letošnji celoten festival Lent.

Za zaključek pa še, ne tako slavnosten ognjemet, ki je letos bil bolj sramota kot ponos Mariboru...

Okrešelj 1396m

V soboto je bilo treba v hribe. Izbrala sva Okrešelj in ni nama bilo žal, bila je res fajna turca. Taka odločitev je padla tudi zato, da sva s seboj lahko vzela še Jona, ki je že pol ure pred odhodom čakal v avtu z tistim znanim pogledom ki pravi: daj gremo že enkrat nekam pač. Do Logarske doline je kar daleč, pa še plačat jo je treba 6€ ampak gnala nas je želja po gorovju, Jon je pa prestal svoj krst in dobil nadimek GORSKI JON.

Prva fotka tako torej izpod slapa Rinka, za vse fotke pa je zaslužen moj dragi Miha, ki je nazaj iz slapa laufal do avta, kjer sem jaz pozabila fotič in še nazaj spet do slapa, kjer sva ga z Jonom čakala. :) Ampak se je splačalo, takih razgledov bi bilo škoda neobeležit.


Pot je res lepa, Jon je skakal iz skale na skalo kot gams, tudi po lojterci gor in dol mu ni delalo problemov. In takole se na neki točki na poti odpre razgled na dolino Logarsko.










Pot nas pelje tudi skozi gozd, da se lahko malo ohladiš in srečaš tudi take naravne znamenitosti, kot je ta spodaj in jo jaz imenujem sožitje živega in neživega.




Ker je voda pri nas v dolini vedno slabša in sva na morju celo bila prisiljena cel teden uporabljat samo ustekleničeno vodo, je Miha pridno natankal nekaj plastenk na izviru Savinje, ki jih je seveda nosil sam :) Tudi Jon se je natankal in skopal, vsi veseli in napiti smo lahko šli naprej do vrha.


Nekaj metrov pod vrhom nas pričaka prelep razgled na bližnje gore in Čajzovo zavetišče.








Takole pa te pričaka pod vrhom sanjska planota obkrožena z gorovjem in gozdovi....
Na cvetočem travniku, smo opazili tudi Gorskega Jona...
Še malo naprej in smo na vrhu. Koča na Okrešlju je fajna, tud za jest imajo super borovničeve zavitke, mmmmmmm. Iz koče lahko pot nadaljujete do Mrzle gore, Kamniškega sedla ali Savinjskega sedla, Češke koče na Jezerskem, Kranjske koče in še kam. Midva sva se od tu vrnila nazaj, saj pot naprej ni bila več primerna za psa.
Povratek torej nazaj v dolino in spet domov malo zalegnit v posteljo, Jon in jaz sva pa malo zadremala že po poti v avtu.
Pa še kdaj...

Krajinski park Rače

Krajinski park Rače je od mojega doma oddaljen borih 3km, pa kljub temu tam nisem bila velikokrat. Prvič menda z skavti in potem še ene 2x vsega skupaj kar je žalostno. Tudi drugače park ni zelo obiskan, tu in tam srečaš le kakšnega sprehajalca psa. Definitivno pa v bodoče moja pogosta kolesarska in izletniška točka, ter plac za pomirjanje živcev.

Krajinski park Rački ribniki-Požeg je zavarovan od leta 1992. Meri 484ha in zajema nižinski gozd, ribnike, zadrževalnik, potočke, loke z mejicami on občasno vlažne travnike. Vse stoječe vode v parku so zaradi izjemne pomembnosti za floro in favno še dodatno zavarovane kot naravni spomenik. Krajinski park je kot prebivališče pomemben za ptice, dvoživke, kačje pastirje in vodne rastline, za nekatere od njih tudi v mednarodnem merilu. Tukaj lahko najdemo Ribjega orla, Čopastega ponirka (po katerem se je imenoval tudi naš steg skavtov v Račah), Zeleno rego, Sivo čapljo (katere sem celo opazila tudi jaz in to dve, ki sta se kljunčkali) , Čopasto črnico in seveda še mnogo več.

Spodaj je nekaj utrinkov iz parka, na fotkah pa ni dveh največjih ribnikov, ki sta takrat bila še preveč v sončni svetlobi za moj fotoapart in naj torej ostaneta skrivnost za vse tiste radovedneže, ki boste kdaj po parku šetali.

Ob tem pogledu na spodnjo sliko, mi udari v glavo romantika, ampak manjkajo še vesla in verjetno kakšno dovoljenje, kjer pa se čar potem spet zgubi, zato ostanimo raje pri občudovanju in sanjarjenju...



Tudi tega lepotca lahko srečate v parku. Žal je bil tokrat predaleč, da bi mi lahko bolje poziral pred kamero.







Zelena preproga na enem izmed Turnerjevih ribnikov, ko skoraj dobiš občutek, da bi se lahko po njem celo sprehodil.



Košček zelene preproge, ki prekriva celoten ribnik. Le tu in tam se pokaže kakšna luknjica, ko katera od ribic skoči v zrak a se kmalu ponovno zapre in prekrije s temi mahjnimi zelenci.

Na poti domov sem srečala še skupinico ovac in ravno ko sem jih hotela malo poškljocat so mi te gospe tako obrnile svoje riti. Nesramno...

Razglednica iz Hotinje vasi

Bilo je mučno ko sem se pred sedmimi ali osmimi leti odpravljala živet v Ljubljano in bilo je mučno teden dni nazaj ko sem se selila spet v toto Hotinjo vas. Za vse, ki še niste preboleli mojega odhoda iz LJ in se sprašujete kam za vraga sem se odselila, pošiljam nekaj foto razglednic iz mojega kraja. To je vse namreč kar sem v teh dneh doma uspela s kolesom pregonit, kasneje pride še malce širši okoliš. Drugače pa ja, podim se s kolesom in Jonom po okolici, presajam moje kaktuse in malo več obiskujem sorodnike.

Ljubljana? Kje je že to? Zdi se kot en san, kot da nikoli nisem bila tam, pa vendar previjam dogodke v glavi kaj vse sem v mestu počela, ampak ni panike, pridem kdaj pa kdaj še nazaj v to ljubljeno mesto.

Hotinjski ribniki

Pogled na našo vas z Pohorjem v ozadju


Hotinjski ribniki

Ribnik pri gasilskem domu


In še nekaj fotk neposredno iz našega vrta...

• Mamin zelenjavni vrt
• Moj kaktus vrt z vizijo, da nekoč postane skalnjak
• Jonček, ki se hladi v senčki na terasi
• In naša hiša

Tortaaaaaaa

Ko praznuješ rojstni dan dobiš torto.
Kot moja mami v torek. Spet smo praznovali in jaz sem po dolgem času pekla torto. Izpadla je kičasto dobra. Baje da je bila dobra, to da je bila pa kičasta si pa lahko sami ogledate, hehehe.

Socerb 389m

Socerb, borih niti 400m, pa toliko energije vzame kot pot na kakšno visokogorje. Pa ne toliko zaradi višine, kot zaradi posebnosti poti in drugih razlogov, ki pridejo zraven.

Kot prvi je zelo slaba označenost. Že na začetku sva se posvetovala z domačinom kaj in kako je treba na Socerb in že na začetku zgrešila. Markacije so bile nekje bogu za hrbtom, splajhane od sonca in burje, ali pa jih sploh ni bilo. Mogoče je že na začetku bilo krivo to, da je naju od entuzijazma vleklo po prvi poti, ki je prišla mimo in je peljala do velike skalnate stene v Ospu znane po plezališčih. Zagnala sva se po poti navzgor do skale in kmalu ugotovila, da razen če sva plezalca nimava tu kaj iskat. Naredila sem par fotk in se vrnila ponovno na začetno točko. Zgubila sva nekje pol ure, kar je zelo pomembno. V vsakem vodiču piše, da se poleti ne rine v primorsko hribovje, ampak midva sva morala in si pač rekla, da bova zgodaj začela. Že ob nekaj čez šest zjutraj sva torej bila na izhodišču.

Ker v prvo ni šlo, sva poskusila v drugo. Ampak ne ponovno na blef, temveč sva preko telefona na internetu pogledala slike poti in na njih prepoznalo hišo kjer bi morala zaviti. No končno in sva spet začela. Lahkotno, po gozdni kamenjasti cestici. Vse lepo in prav, končno slediva tudi markacijam.

Takrat pa se je začelo, visoka pikajoča trava, trnje, muhe, ki so postajale vedno hujše in mušice ki so se mi lepile na potne roke, Mihu pa celo po vsem obrazu. Spet sva rinila nekam kamor nebi bilo nujno treba in na vrhu hriba, kjer so se vsemu mrčesu pridružile še kobilice in živali, ki jih ne znam niti poimenovati, je spet zmanjkalo markacij. Hvala bogu, da je na vrhu Socerba grad in sva se lahko orientirala po njem in kar na slepo užgala čez travnik med kobilice in muhe proti cilju. Končno sva se prebila do ceste, katere se planinci spretno izogibajo, midva sva je bila pa prav vesela. Še nekaj ovinkov in sva na cilju.

Vse zaprto, nikjer ni kogar in štempel vklesan v samo steno gradu, suh kot poper. Obžalovanje že nevemkolkič, da še vedno nisva kupila blazinice.

Imava pa kulico, mogoče bo pomagalo, če počečkama žig, pa ni šlo, zato se Miha spomni ideje in pove, da bova mogla kulico pač žrtvovati. Tudi prav, 10 kulic če je treba, samo da ne bomo spet rinili sem po žig. In tako je Miha s črnilom kulice namazal štempel za najina dva štempla in vsa srečna sva odšla po poti nazaj.

Miha se je nazaj grede hvalil kako obvlada Megajverske trike, jaz pa po žensko bentila, kako sva že 1000x rekla da bo treba kupit blazinico, pa še vedno nič od tega in da je ta kulica itak bila moja in da nebi bilo nič od trikov če je jaz nebi imela zraven. In tako so markacije spet izginile, ampak zdaj se nisva več sekirala.

Spet čez najbližnji travnike med muhe in kobilice, po brezpotju in bodečo travo. Mrčes je bil tako nadležen, da sem si kljub vročini oblekla jakno, trava pa tako pikajoča, da sva oba imela do kolen popraskane noge in popikane, celo kri je tekla. Zato sva šibala nazaj, ko kar naenkrat Miha zavije pred mano čisto na levo kot avion in reče naj hitro pridem za njim. Jaz začnem gledat okoli sebe, kaj se dogaja tako nujnega, sredi ničesar, kjer nisva v celem dnevu srečala žive duše, ko opazim stiskajoči se par pod bližnjim drevesom v khmmmm….. vročem položaju. Jao, pa ko že komaj sva se prebila do sem, bo treba spet zavit v visoko travo in trnje, da naju ne opazita. Malo sta delala lušt, ampak midva oba prešvicana, polna mušic en drugemu trenutno res nisva bila najbolj privlačna, zato sva se le delala norca in se smejala in hitela domov. Proti koncu poti, so nama muhe le dale mir, meni je pa še vedno brenčalo okoli ušes. Hvala bogu za klobuček, drugače bi že dobila živčni zlom, Mihu pa je bilo treba kar z mokrim WC papirjem obrisat mrčes iz obraza, ki ga je nabral med potjo huje kot vetrobranska avtomobilska šipa.

Ampak štempel je pa le…… in ja…. težko prislužen. Bo že res, da se poleti ne rine tja gor. Uro in pol oz. celo dve če zgubiš markacije v eno smer je kar veliko za vroče polne mrčesa polne razmere. Ampak štempel je pa le in to poletni :)